Najprej smo vam dolžni opravičilo, ker se včeraj nismo nič
javili. Verjamete ali ne, enostavno ni bilo ne časa ne energije za pisanje. Pa
gremo lepo po vrsti.
Predvčerajšnjim smo v jedilnici hostla naredili bojni načrt
za naslednja dva dni – še enega zmedenega tavanja naokrog si pa res ne smemo
več privoščiti! Kar tri ure smo sedeli, rezultat je bila seveda lakota, sploh
pri Mitju. Uroš mu je velikodušno ponudil sendvič, za katerega smo ugotovili,
da ga je Mateja že prej vrgla v smeti. In čisto upravičeno, ker je bilo tisto,
za kar smo mislili, da je paprika, plesen. Še sreča, da smo imeli še en »letalski«
sendvič - pol si ga je prišparal, ker
ima rok trajanja itak do maja 2013 :)
Včeraj smo vstali, verjeli ali ne, ob 4.30. Čez eno uro smo
že bili na poti v Monterey, kjer smo si ogledali kite v njihovem
naravnem okolju. Kmalu smo ugotovili, da nas bo precej zeblo. Bilo je vetrovno,
še pršelo je ves čas, mi pa smo bili namenjeni z ladjo na odprto morje.
Biologinja na krovu nas je opozorila, naj vzamemo tableto proti morski bolezni
in me punce smo jo tudi ubogale. Tableta pri Špeli žal ni imela učinka. Vožnja
z »ladjo smrti« je bila res divja in za Špelo so se že po 20 minutah začele
hude ure (natančneje 5 hudih ur). Bruhala
je kar 4x – izračunali smo, da jo je bruhanje stalo približno 10 $ na uro
(plačali smo 50$) :)
Smo pa najprej videli družino delfinov, po uri vožnje na odprto morje pa že
prve tri kite grbavce, jeeeeej :)
In imeli smo ogromno srečo, saj smo kasneje videli še 2 sinja kita!!! Sinji
kiti so največje živali, ki so kdajkoli živele na Zemlji, zrastejo kar do 24 m.
Na kalifornijsko obalo se prihajajo hranit, vendar pa je za ta čas precej netipično,
da so tu, torej smo res imeli srečo :)
Nekaj fotk nam je uspelo naredit, ampak se je izkazalo, da jih je precej težko
ujeti v objektiv. Na poti nazaj na obalo je malo manjkalo, da bi še jaz
bruhala, pa še ustnice so mi od mraza in vetra čisto pomodrele. Ampak se je
splačalo! :)
Ko smo prišli malo k sebi, smo se odpravili nazaj v San
Francisco. Izbrali smo cesto, ki poteka po obalnem pasu Big Sur, ki se razteza
od Los Angelesa do San Francisca. Na poti smo rabutali jagode (ob cesti je
namreč ogromno nasadov jagod, zelja, artičok,…) in videli dva veliiiiiika
traktorja (to bi bilo nekaj za Simona).
Malo smo bili razočarani, ker nas je
cesta vodila bolj skozi razne kraje kot pa ob obali, ampak po nekaj milhah vožnje se je situacija spremenila. Ob cesti nas je spremljala obala s klifi in rumenim peskom. Čudovito! Tako da nam je vseeno uspelo
narediti nekaj lepih fotk. Ni čudno, ko pa smo se ustavljali vsakih nekaj
kilometrov, da smo punce lahko slikale. Hvala za potrpežljivost, fantje! ;) Ugotovili smo tudi, da
imamo precej požrešen avto – kuri kar 15 l bencina na 100 km!
Naš zadnji plan za ta dan je bil slikati Golden Gate v
lučkah, zato smo se po prihodu v San Francisco parkirali in čakali na temo –
bili smo right on time :)
Punce smo postavile stative in photoshooting se je lahko začel. Seveda je bilo
treba lokacijo še menjat, tako da je bila ura že 22.00, ko smo končno celi
izmučeni prišli v hostel. Bom spet rekla, splačalo se je, nastalo je kar nekaj
lepih fotk :)
Ja, spet je bil en hudičevo naporen dan za nami, ampak danes
nas čaka še eden. Ravno se peljemo v nacionalni park Yosemite, kjer nas čaka 6
ur hoje – tudi v hrib. Ampak verjamem, da bomo uživali.
Poslavljamo se od San
Francisca in po čem se ga bomo spominjali? Gotovo po »zlatih gatah«, vetru, ki
nonstop piha, po neštetih hribčkih, ki smo jih prehodili in prevozili po dolgem
in počez, po krasnih hiškah, po Alcatrazu, ki ga nismo videli, Mitja pa pravi,
da predvsem po lakoti ;)
Lahko pa zatrdimo, da je mesto definitivno vredno ogleda! :)
Se beremo kmalu. Lp, Goga
Ni komentarjev:
Objavite komentar