13. dan: Kopanje v jezeru Powell in Monument valley

 Zjutraj smo kot po čudežu imeli pri zajtrku na voljo okusen sirni namaz. Seveda smo se vsi zakadili v njega, ker smo že malo siti sladkarij za zajtrk. Že včeraj smo imeli namen se zapeljati do  jezera Powell, da bi se malo ohladili, pa nam je nevihta prekrižala načrte. Danes nam je bilo vreme naklonjeno. Že zjutraj je pošteno pripekalo, zato smo spakirali, zapustili Page in se zapeljali do obale jezera. Voda je vse, razen mene, prijetno ohladila, jaz pa sem se raje posvetila fotkanju – če voda nima najmanj 27 stopinj, se pač ne morem kopati :) Obrežje  jezera je izredno zanimivo, saj se skalne formacije, ki jih občudujemo že nekaj dni, pojavljajo tudi tukaj. 

Čeprav bi še z veseljem ostali na plaži, smo se morali odpraviti naprej, saj nas je danes čakal ogled Monument valleya – Doline spomenikov. Dolina se nahaja na meji med Arizono in Utahom, je del koloradskega platoja, celotno ozemlje pa je v lasti indijanskega plemena Navajo. Ravno iz tega razloga tako kot včeraj nismo mogli uporabiti annual passa , vendar vstopnina ni bila visoka – 5$ na osebo. Za Monument valley so značilni obsežni in strmi peščeni osamljeni vrhovi, najvišji je visok pribl. 300 m. Dolina je verjetno najbolj tipičen primer klasične ameriške zahodne pokrajine in je služila kot kulisa številnih westernov, filmov Johna Wayne-a, v njej pa so snemali tudi Nazaj v prihodnost 3 in Forresta Gumpa.  Čez dolino se lahko pelješ kar z avtom in se ustavljaš na posameznih točkah, kjer lahko občuduješ mogočne osamelce. Na teh točkah imajo Indijanci postavljene tudi stojnice, na katerih prodajajo ročno izdelan nakit in spominke.  Na internetu sem zasledila članek, katerega avtor je zapisal, da v dolini mnogo ljudi doživi deja-vu, nato pa ugotovijo, da jim je pokrajina znana iz številnih westernov Johna Forda. Tudi jaz sem ga doživela. Že kot osnovnošolka sem kar požirala knjige Karla Maya o slavnem poglavarju Apačev, Vinetouju, in moja velika želja je bila, enkrat na lastne oči videti Divji zahod. In danes sem končno stala v tej prekrasni dolini. Kar predstavljala sem si, kako med osamelci ponosno jaha Vinetou na svojem vrancu Ilčiju, ob njem pa jezdi Old Shatterhand. Prevevali so me občutki, ki se jih enostavno ne da opisati! Moram povedati, da je Monument valley zelo navdušil še Matejo, ostalih v skupini pa ne tako. So še vedno prevzeti od včerajšnjega dne in Antelope canyona.  Na poti skozi dolino smo si ogledali vse najbolj prepoznavne peščene orjake, ki imajo tudi svoja imena, vrhunec pa je gotovo predstavljal postanek na John Ford's  Pointu, saj se tu ponuja prizor, ki se ga verjetno mnogi spomnite iz Fordovih westernov. Kaj naj rečem – spet razgled, ki ti vzbudi nore občutke. Z Matejo sva se za 5$ dolarjev slikali tudi na konju in se za par trenutkov počutili kot pravi cowgirls – bilo je super! Cesta skozi dolino ni asfaltirana, zato nas je precej premetavalo po avtu (bali smo se, da bo Špela tokrat dobila avtomobilsko bolezen, ampak je k sreči zdržala), naš avto pa je danes zaradi peska namesto rdeče že lepo oranžne barve. Ob koncu našega ogleda, ki je trajal dobri dve uri, smo si privoščili kosilo ob vznožju enega od osamelcev in bili navdušeni nad ambientom – tega ti ne more ponuditi nobena, še tako dobra restavracija :) Sledila je še skupinska fotka ob treh najbolj prepoznavnih osamelcih , pokukali pa smo tudi v trgovinico s spominki, kjer sva z Mitjem kupila indijanskega lovilca sanj – bomo videli, če bova od zdaj naprej sanjala le lepe stvari… :)

Od Monument valleya  smo se predvsem na mojo žalost poslovili in se podali na tri ure dolgo vožnjo do Flagstaffa, kjer bomo danes prespali. Fantom je na poti že kronično primanjkovalo piva, ampak se ga ni dalo kupiti čisto nikjer na poti, saj smo se še vedno nahajali na indijanskem ozemlju, kjer se alkohola pač ne da dobiti. Šele 10 minut vožnje pred Flagstaffom se jim je končno nasmehnila sreča in svet je takoj postal lepši. Smo pa punce prišle na svoj račun, saj smo končno lahko slikale tabli z napisoma »Dobrodošli v Utahu oz. Arizoni«, ki ju že nekaj dni vztrajno iščemo. Danes smo ju končno našli :)

Tako, preživeli smo še en dan, tokrat bolj kot ne v avtu, ampak zdaj smo pa res navajeni že vsega hudega. Zdaj nas čakata še dva dneva v največjem in najbolj obiskanem nacionalnem parku, GRAND CANYONU (tako kot Američani radi rečejo, »save the best for last« (najboljše prihrani za konec)), potem pa nas čaka zaslužen teden dopusta v San Diegu, jeeeeej :)

Z novimi dogodivščinami vam postrežemo že jutri.

Lp, Goga