14. in 15. dan: Grand Canyon

 Včeraj se nismo nič javili, ker smo se odločili, da bomo v naše poročanje zajeli kar dva dni, glede na to da smo oba preživeli  v Grand canyonu. To je uradna razlaga, neuradna pa je ta, da je Špela včeraj takoj,  ko smo prispeli v motel, od utrujenosti zaspala. Glede na to da je ona šefica našega bloga, smo z javljanjem pač morali počakati do danes. Ostali člani Baracuda teama smo se zvečer hladili še v bazenu, potem pa tudi mi odšli na zaslužen počitek. Pa gremo lepo po vrsti. 

Naš dan včeraj se je začel tako kot ponavadi: za en drek zajtrk, trgovina, bencinska, potem pa smo lahko krenili proti Grand canyonu. Za začetek nekaj statističnih podatkov o tem najbolj obiskanem nacionalnem parku v ZDA. To je res Veliki kanjon z velim V. Celotna površina parka je 5000 km²,  v dolžino meri 446 km, v širino od 6 do 29 km, globok pa je kar 1830 m. Velja za eno izmed sedmih naravnih svetovnih čudes in je na UNESCO-vem seznamu Svetovne dediščine. Je eden najstarejših kanjonov v ZDA. Poglavitna osnova za nastanek kanjona je bilo dvigovanje Koloradskega platoja, kanjon pa je po najbolj uveljavljeni teoriji nastal zaradi vrezovanja reke Colorado v ta plato. 

Prvi dan smo si ogledali South Rim (južni rob), kjer smo najprej obiskali Grand Canyon Village, si v visitor centru ogledali filmček, nato pa se nam je z ogledne točke Mather Point ponudil prvi pogled na kanjon. Spet je težko z besedami opisati, kakšen občutek te prevzame, ko vidiš to izjemno stvaritev narave. Res je nekaj posebnega!  Spet smo se podali na panoramsko vožnjo s shuttlom, se ustavljali na posameznih razglednih točkah in slikali, slikali, slikali J Na South Rimu obstajata tudi dve poti različnih težavnostnih stopenj, po katerih se lahko spustiš do dna kanjona  in reke Colorado, ampak mi za tak podvig žal nismo imeli dovolj časa, saj priporočajo, da takšno turo zaradi vročine raje opraviš v dveh dneh. Res je bilo tudi včeraj precej vroče, so pa imeli v shuttlih ubijalski air conditioning in punce smo bile po 25 minutah vožnje čisto premražene. Še čudno, da danes nobena od nas ne kiha in smrka. Preden smo zapustili South Rim, smo še pomalicali, nato pa so nas spet čakale tri ure vožnje do motela v Kingmanu. 

Danes smo imeli pa gotovo najboljši zajtrk do sedaj – še toasta niso imeli. Ostali so se zadovoljili s kosmiči in muffini, jaz pa sem raje počakala, da smo prišli do trgovine. Smo pa danes tankali zelooooo poceni, za liter bencina smo plačali komaj 64 centov, jupi  :) Dve uri vožnje  in že smo prispeli do Grand canyon West. S tem delom kanjona upravlja indijansko pleme Hualapai. Kupili smo vstopnice, Mateja, Uroš, Mitja in jaz pa smo si kupili tudi karte za polet s helikopterjem. Ne boste verjeli, ampak celoten račun je znašal kar 892 $!!! Ni kaj, v ZDA znajo služiti, bi pa lahko s tem denarjem recimo asfaltirali cesto do Grand canyon West, saj smo se 25 km peljali po makadamu.

Polet s helikopterjem je bil super doživetje! Pilot nas je popeljal čisto do dna kanjona do reke, kjer smo pristali in imeli 20 minut časa za občudovanje pokrajine in  fotkanje. Ugotovili smo, da je bilo na dnu še bolj vroče kot na vrhu, saj smo se skoraj skuhali. Ampak bi vse ponovili še enkrat :)

Ko smo se vrnili, smo se usedli na shuttle in se odpeljali do prve razgledne točke, Eagle pointa, kjer sta nas že čakala Špela in Nejc. Tukaj se nahaja slavni Skywalk, steklena ploščad v obliki podkve, ki se razteza čez rob kanjona na višini 1200m, po njem pa se lahko sprehodiš in pogledaš v dno kanjona.

Nam se ta Skywalk ne zdi nič drugega kot en velik nateg, zato smo raje poslikali indijanske šotore in se odpeljali na Guano point. Tukaj se reka Colorado zelo lepo vidi, zato smo razgled izkoristili za že milijonto fotko. Zadnja postaja na Grand canyon West je bil Hualapai ranch. Bili smo že pošteno lačni, zato smo si privoščili pravo kavbojsko kosilo – izbirali smo lahko med pečenimi svinjskimi rebrci ali piščancem, pirejem, fižolom, rižem, koruzo ali piščančjo solato. Pošteno smo se najedli, potem pa si ogledali še kavbojsko mesto. Celoten ogled kanjona smo zaključili po 5 urah in pol na temperaturi  40 stopinj.

Verjetno je odveč govoriti o tem, kako utrujeni smo spet. Ampak – da ne boste mislili, da smo v avtu spali – neeeeee, za živahno vzdušje v avtu sta poskrbela pivo in margarite. Da ne bo pomote, naš današnji voznik Mitja ni pil alkohola. Za kar nekaj adrenalina pa so danes poskrbeli arizonski možje postaje (beri okrožni šerif), ki nas je ustavil zaradi prehitre vožnje – namesto 55 milj na uro smo se peljali  77. Že ko se je pripeljal nasproti, je prižgal lučke, obrnil sredi ceste in morali smo ustaviti. Kar malo prestrašeni smo čakali, kaj se bo zgodilo. K  sreči je bil šerif zelo prijazen, pa tudi Mitja je med besedami omenil, da je policist, zato smo jo poceni odnesli – dobili smo samo opozorilo. Nam je pa šerif povedal, da bi po arizonskih zakonih moral Mitja zapreti pa še 230$ kazni bi morali plačati. Srečen konec, vse dobro.

In kaj mislite, koliko ur vožnje nas je danes še čakalo? 5! Za nami je že kar 4800 prevoženih kilometrov! Zadnji čas, da se jutri za nekaj časa ustalimo in malo spočijemo ;) Jutri pa se že oglasimo iz San Diega :)

Lp, Goga