12. dan: Antelope Canyon in Horseshoe Band

Pa se je le zgodil težko pričakovani dan. Že zjutraj smo bili malo zaskrbljeni, če bomo lahko sploh prišli do Antelope Canyona. Včeraj je namreč deževalo in v primeru dežja je kanjon zaprt, ker se je leta 1997 11 ljudi utopilo, medtem ko so hodili in raziskovali kanjon. Voda v kanjonu se pojavi, če dežuje tukaj v okolici Paga ali pa tudi na širšem območju. Ta nevarnost velja predvsem za Lower (spodnji) Canyon, ki se nahaja več kot 30 m pod zemljo. V Upper (zgornjem) Canyon je ta nevarnost manjša, ker se celotna pot v kanjonu nahaja na isti višini kot vhod in izhod.

Po kratki vožnji smo se zapeljali do vhoda v Lower canyon, ki ga obišče povprečno 20 krat manj ljudi kot Upper-ja. Pravijo, da je spodnji bolj adrenalinski, pestrejši, predvsem pa je res manj obljuden. To območje imajo v lasti Indijanci plemena Navajo, katerim smo potem morali tudi vplačati vstopnino 26$ na osebo. Prijazen fant na blagajni nam je povedal, da je del kanjona zaprt, ker je v njem voda zaradi včerajšnjih padavin in da je odprt samo 15-minutni del poti. Vsi zaskrbljeni smo že razmišljali, kako bomo izpeljali ogled, ko nam je fant povedal, da naj se vrnemo ob 12.30, ko bodo vodo spravili iz kanjona in bo zopet odprt za celoten ogled. Strinjali smo se, da se vrnemo ob dogovorjeni uri, in upali na najboljše.

Tako smo si najprej ogledali Horseshoe Band, kar pomeni okljuk reke Colorado v obliki podkve. Avto smo parkirali in se peš podali do točke ogleda. Hodili smo po oranžni mivki, tako da smo naredili en korak naprej in pol nazaj. Ampak se je izplačalo. Ko smo hodili, nismo videli še nič, vendar ko smo prišli do roba skal, smo osupnili. Reka Colorado si je v skale vrezala čudovito, prekraseno in zelo slikovito pot. Okljuk reke je res fascinanten. Naj vam kar slike povejo, kaj smo videli. Se z besedami ne da vsega opisati :)

Nakaj čez 12 smo že bili v vrsti za ogled kanjona. Pred nami je čakalo že precej ljudi, tako da smo po pol ure tudi mi prišli do kart. Z Gogo sva bili popolno opremljeni za fotografsko turo. DSLR fotoaparat in veliko stojalo sta pogoj, da dobiš posebno kartico, s katero si lahko v kanjonu dve uri. Ker ostali niso imeli takšne opreme, so morali počakati še kar nekaj časa, naju z Gogo pa je vodič peljal do vhoda v kanjon. Plačali smo vsi isto ceno, vendar sva bili lahko midve na turi dve uri brez vodiča, ostali pa so bili v kanjonu z vodičem eno uro. Sam vhod je res ozek. Predstavljajte si zemljo, iz katere štrlijo skale, med katerimi je res malo prostora, ti pa se skozenj podaš v čudovito podzemlje. Že ob samem vstopu sva osupnili. Takoj sva si pripravili stojali in začeli najin fotografski pohod. Vsake toliko časa je mimo prišla kakšna vodena skupina, vodič pa je vmes povedal kakšno zanimivost. Tako so kanjon odkrili šele v 70ih, ko so hoteli postaviti kamp za delavce bližnje elektrarne. Vodič pa daje tudi dobre fotografske napotke, tako da so bili ljudje nato nad svojimi fotografijami čisto navdušeni. Po 45 minutah so za nama prišli tudi ostali. Mislim, da sva se po kanjonu premaknili samo za nekaj 10 metrov. Res, za vsakim korakom se ti odpre čudovit prizor, za katerega se ti zdi, da ga je res vredno poslikati. Tako smo potem nekaj časa hodili skupaj, da smo se uspeli fotografirati po parih in v skupini. Pomagali so nama, da sva lahko slikalli tako imenovani "sunbeam". To so sončni žarki, ki pronicajo skozi odprtino v kanjon in so pogostejši v Upperju. Ni bil popoln, vendar se je nama zdel prečudovit.  Nato pa je vodič naše "pregnal" naprej, da sva lahko potem z Gogo še naprej v miru slikali. Tako nama ni bilo potrebno preveč čakati, da so se ljudje umaknili in sva se res lahko posvetili fotkanju. Nekje na pol poti se je v kanjonu slišala še glasba. Eden od vodičev, Indijancev, je imel s sabo namreč piščal. Njihova glasba v kombinaciji s tem čudovitim kanjonom je bila res odlična, pomirjajoča. Takšne stvari kar napolnijo z energijo. Po dveh urah intenzivnega fotkanja, ko sva čepeli večino časa, sva se čisto izmučeni, umazani, prešvicani morali podati do izhoda. Kanjon je tako čudovit, da bi lahko bil v njem ure in ure. Noro!

 

Ko sva šli midve v kanjon, so si ostali štirje šli ogledat stare traktorje. Res so starine, da takšnih oldtimerjev še niso videli. So videli kar možnost zaslužka v njih, če bi jih lahko prodali naprej :) Potem ko so prišli iz kanjona, so naju pa čakali na klimi v avtu in pili pivo :)

Današje kosilo smo si privoščili v Danny'su. Ker smo jih na naši poti srečali veliko, smo se ga odločili preizkusiti. In bili smo navdušeni. Pri njih ne gre za tipično restavracijo s hitro prehrano, kjer si za pultom naročiš in plačaš hrano, nato pa nekje poješ. Tukaj smo bili lepo postreženi ob mizi in že ob jedilniku so se nam cedile sline. Privošli smo si konkretno kosilo, ki je bilo res okusno. Punce smo si privoščile še sladico, vendar Goga nad svojo ni bila navdušena. Pravi, da sama doma naredi boljšo "cheesecake". To kosilo je naredilo piko na i celotnemu dnevu. 

Čisto blizu je bil še pogled na jez, za katerim se razprostira Lake Powel (jezero, v katerega naj bi se šli kopat, vendar se je tako ulilo, po treh urah še kar dežuje), naprej pa teče "majhna" reka Colorado. Res, ti pogledi so osupljivi, najboljše pri vsem tem pa, da je bilo tukaj zelo malo ljudi. Postanek je bil kratek, ker je začelo zelo pihati in začele so padati prve kaplje dežja. Današnji plan se nam je izhodil do minute natančno. Trenutek za tem, ko smo prišli do apartmaja, se je pojavila močna nevihta. Navdušeni nad dnem uživamo v apartmaju in čakamo, kaj nam bo prinesel jutrišnji dan.

Lp

Špela