Pot do San Francisca je bila dolga in naporna. Zjutraj smo
ob šestih štartali iz Tabora, kjer smo pobrali še Mitja in Gogo, potem pa se s
kombijem odpeljali do letališča Mrko Polo v Benetkah. Prvi prisilen prostanek
je bil pri Trojanah, saj je naenkrat začelo ropotat po strehi kombija. Chuck
Noris pač našim fantom ni dal inštrukcij, kako se pokrijejo luči na strehi
kombija :) Pestro
je bilo potem tudi ob vstopu na italijansko avtocesto, kjer je bilo treba
pritisniti gumb, da si dobil ven listek za cestnino. Ker se je nekdo iz kombija
zadrl, ne pritiskaj rdčega gumba, ampak rumenega, se je za nami ustvarila lepa
vrsta čakajočih vozil. Po kakšnih dveh minutah pritiskanja na napačen gumb, se
je gospa iz mašine zadrla; Push the red button! :) In rampa se je čudežno dvignila brez težav :).
V Benetkah smo se poslovili od Vesne in Sašija, nato pa počasi čez vse
obveznosti na letalo US Airlaness. Polet do Philadelphije je trajal devet
ur. Hrana gor je bila že tipično ameriška, prijazna stevardesa pa nam je po
Slovensko postregla pijačo. Saj ne, da je imel sendvič s sirom leto dni rok uporabe, narejen pa je bil maja ... Na pregledu so nas res pregledali in izprašali vse
potrebno in ne potrebno. Seveda jih je zanimalo, zakaj in kako dolgo sem bila v
Iranu, ampak smo se brez težav zmenili in so naju z Nejcem spustili naprej. Na
letalu dobiš neki listek, ki ga moreš izpolniti, kaj nosiš s sabo. In ker smo
imeli s sabo sendviče (let do San Francisca je namreč brez obroka), smo morali iti na
posebno kontrolo za hrano. Pokazati smo jim morali vse sendviče in tiste, ki so
bili iz svinjine in govedine, so nam jih vzeli, tiste s »pohanim pišekom« so
nam pa pustili. Letalo do San Francisca je imelo zamudo, potem smo pa še na
pisti čakali dve uri, da smo končno vzleteli. Klime na letalih so pa strupene,
toliko na polno delajo. Ob 22.15 po lokalnem času smo prispeli, uredili vse
potrebno za prevzem avta, potem pa poiskali naš avto. To pomeni, da prideš na
parkirišče in si izmed vseh avtov, ki so v tvojem plačilnem razredu, vzameš
enega, ker so vsi odklenjeni in imajo ključe že v avtu. Izbrali smo si Kio, ki
ima prevoženih okoli 3500km, kar pomeni, da je praktično nov. Naše domovanje za
naslednje 4 dni bo sobica s tremi pogradi v Adelaide hostlu. Jutri pa upamo, da
nam uspe priti na Alcatraz. Se beremo. Je treba mal počit, ker ura tukaj je
02.00, doma pa 11. Upam, da nas časovna razlika po 27,5 urah potovanja ne bo
preveč utrudila.
Špela..Ko sem sam bil v SF je za vstop na Alcatraz bila taka guzva da joj.Pa tudi ce se ne motim je bilo fajn ce si si karte rezerviral preko neta!
OdgovoriIzbriši...vidim, da se vam dogodivščine že dogajajo :) super samo naj bodo prijetne:) vi uživajte mi doma pa z veseljem beremo napisano in fotografirano:)...LP
OdgovoriIzbrišiSlovenčki pozdravljeni. Lepo se vam je začelo, vztrajajte s Chuck Norrisem in življenje bo lepo. Pojejte vse kar dobite da ne bo preveč porazno ko pridete nazaj.Lp Specy
OdgovoriIzbrišiSpecy včeraj smo ga srečali...pa je takoj vedu od kje smo, da smo utrujeni in da smo potovali 27 ur in pol ;-))) za jest je pa itak slabo...čunka doma je le čunka doma!!!
IzbrišiNo, da je pestro je tk prav. Upam, da tud naprej ne bo večjih komplikacij ;) Uživajte in se beremo :)
OdgovoriIzbrišiPestro je bilo že na začetku, družina Kokolj vas spremlja in uživajte se naprej :D
OdgovoriIzbrišiPriporočam, da si na Alcatraz vzamete dežnike. Če ne dež, znajo biti pa galebi prav zoprni :))
OdgovoriIzbrišiLP