Transport do San Francisca

Pot do San Francisca je bila dolga in naporna. Zjutraj smo ob šestih štartali iz Tabora, kjer smo pobrali še Mitja in Gogo, potem pa se s kombijem odpeljali do letališča Mrko Polo v Benetkah. Prvi prisilen prostanek je bil pri Trojanah, saj je naenkrat začelo ropotat po strehi kombija. Chuck Noris pač našim fantom ni dal inštrukcij, kako se pokrijejo luči na strehi kombija :) Pestro je bilo potem tudi ob vstopu na italijansko avtocesto, kjer je bilo treba pritisniti gumb, da si dobil ven listek za cestnino. Ker se je nekdo iz kombija zadrl, ne pritiskaj rdčega gumba, ampak rumenega, se je za nami ustvarila lepa vrsta čakajočih vozil. Po kakšnih dveh minutah pritiskanja na napačen gumb, se je gospa iz mašine zadrla; Push the red button! :) In rampa se je čudežno dvignila brez težav :). V Benetkah smo se poslovili od Vesne in Sašija, nato pa počasi čez vse obveznosti na letalo US Airlaness. Polet do Philadelphije je trajal devet ur. Hrana gor je bila že tipično ameriška, prijazna stevardesa pa nam je po Slovensko postregla pijačo. Saj ne, da je imel sendvič s sirom leto dni rok uporabe, narejen pa je bil maja ... Na pregledu so nas res pregledali in izprašali vse potrebno in ne potrebno. Seveda jih je zanimalo, zakaj in kako dolgo sem bila v Iranu, ampak smo se brez težav zmenili in so naju z Nejcem spustili naprej. Na letalu dobiš neki listek, ki ga moreš izpolniti, kaj nosiš s sabo. In ker smo imeli s sabo sendviče (let do San Francisca je namreč brez obroka), smo morali iti na posebno kontrolo za hrano. Pokazati smo jim morali vse sendviče in tiste, ki so bili iz svinjine in govedine, so nam jih vzeli, tiste s »pohanim pišekom« so nam pa pustili. Letalo do San Francisca je imelo zamudo, potem smo pa še na pisti čakali dve uri, da smo končno vzleteli. Klime na letalih so pa strupene, toliko na polno delajo. Ob 22.15 po lokalnem času smo prispeli, uredili vse potrebno za prevzem avta, potem pa poiskali naš avto. To pomeni, da prideš na parkirišče in si izmed vseh avtov, ki so v tvojem plačilnem razredu, vzameš enega, ker so vsi odklenjeni in imajo ključe že v avtu. Izbrali smo si Kio, ki ima prevoženih okoli 3500km, kar pomeni, da je praktično nov. Naše domovanje za naslednje 4 dni bo sobica s tremi pogradi v Adelaide hostlu. Jutri pa upamo, da nam uspe priti na Alcatraz. Se beremo. Je treba mal počit, ker ura tukaj je 02.00, doma pa 11. Upam, da nas časovna razlika po 27,5 urah potovanja ne bo preveč utrudila.